ponedeljek, 03. september 2007

ime tegale benda je talking heads

Ob albumu The Name Of This Band Is Talking Heads (glej recenzijo pri Pitchforku), v vinilni verziji, sem se pred mnogimi leti učila igrati na kitaro.
Imam dva izvoda vinilne verzije. In še dvojni CD, darilo moje sestre.
Danes sem ga dala na plejer po dolgem času. Čeprav gre za celo 30 let stare zadeve, so ti koncertni posnetki dragocen dokument, ki priča o tem, kako so z minimalističnim funkyjaškim pristopom Talking Heads znali ustvarjati res hude gruve.
Včasih se vprašam, če so reči tako preproste - poslušaj recimo preprosto bobnanje Chrisa Franza in Tinine stroge basovske linije - zakaj jih je tako težko ustvariti? Je poanta v sinkopah? V pravilnosti in ordnungu? Pri Uluru sem nedavno tega silila, da je treba za boljši gruv iti počasneje in smo se fajn kregali, ker so ostali želeli hitreje.

Vsekakor verjamem, da je manj ponavadi več.

Ni komentarjev: