ponedeljek, 21. november 2005

Boards of Canada: The Campfire Headphase

Založeno pri Warp Records, 2005


Moja fascinacija nad Boards of Canada se je nehote spočela v mountainbike-friendly hotelu v Črni na Koroškem, kamor sem nekaj let nazaj s seboj prinesla cedeje, ki so še čakali na to, da jih konkretno preposlušam. Na soundtracku britanskega filma »Morvern Collar« - ki je, mimogrede, poln zanimive glasbe - so se znašli tudi Boards of Canada s skladbo »Everything you do is a balloon«. Kolikor se še spomnim, sem si vso tisto glasbo vrtela bolj v ozadju in se ji nisem posebej posvečala, toda ta komad je počasi začel zahtevati mojo pozornost. Ko sva se nazadnje res srečala, me je čisto vrglo. Najprej tisto tiho igračkanje z melodijo na začetku, pa nekaj drame v oni pavzi potem, in nato fascinantno počasno, smrtno resno bobnanje, čez njega pa eden najbolj melanholičnih leitmotivov, kar sem jih kdarkoli slišala. In potem se tisti motiv obrača in obrača v neskončnost...

Počasi sem spoznavala, kako močna referenčna točka so Boards of Canada znotraj sodobne elektronike; kako vplivna je ta glasba kljub relativno skromnemu opusu dua, in kakšne legende so se uspele naplesti okoli bratov Sandison in njunega ustvarjanja; ter na koncu, kako različnih glasbenih provenienc in okusov smo ljudje, ki se potem slučajno srečamo ob omembi glasbe Boards of Canada.

Pa bom na tem mestu preskočila biografske podatke in vse, kar se tiče vplivov in referenc. Naj ta kos ostane za prihajajoče DJ grafite, prav na istih teh radijskih valovih, kjer se bomo poglobljeno poukvarjali tudi z dosedanjo zgodovino Boards of Canada. Nocoj se bom raje posvetila svoji – in ne samo svoji, seveda – fascinaciji nad tole glasbo, ter jo poskušala utemeljiti in razložiti.

Na prvo poslušanje so Boards of Canada zelo antiklimaktični. Zvenijo monotono, na albumih se komadi bolj kot ne pretakajo eden v drugega, brez kakšnih opaznih preskokov razpoloženj. Zlahka zvenijo dolgočasno. Zanimivo se mi zdi, kako se privlačnost te glasbe potem razvija nekje v ozadju zavesti – če ji le pustimo prostor in čas. Tako se seveda izkaže, da je »nezanimivost« te glasbe samo površinska. Iz nje začne rasti občutek organskosti, kakršnega pravzaprav nismo vajeni znotraj elektronike. In vsakdo, ki je kdarkoli poskušal ustvarjat elektronsko glasbo, bo lahko očaran nad minucioznim, očitno mukotrpnim in dolgotrajnim brušenjem tako zvočnih detajlov kot tudi celote. Kar pa je še posebej fascinantno je, da glasba Boards of Canada zlahka funkcionira kot čista lepota, kot umetnina zase, tudi če povsem odmislimo vse tehnikalije, vpletene v ustvarjanje te zvočne lepote.

Poslušalstvo bo v Boards of Canada lahko kaj kmalu spoznalo, da gre v čisto glasbenem smislu za dokaj preprosto glasbo; za nek preprosti repetitivni leitmotiv, na katerem se gradi in nadgrajuje skladba. Bistveni del razvoja te godbe je v postprodukciji – in to je tisti prostor, kjer glasba Boards of Canada zraste do svojih pravih dimenzij in dobi svojevrstno patino.

Prav ta patina je ključ, ki odpira lepote glasbe tega dua. Boards of Canada umetno »starata« svojo glasbo (na podoben način se igračkata s fotkami na ovitkih ploščkov). To v nas sprosti občutja vračanja v neubesedljivo, v pred-razumsko obdobje, v otroštvo ali pa še bolj nazaj, v tisto pred-rojstveno plavanje v mračnem in toplem in vlažnem, v stanja zavesti in duha, ki se jih ne da loviti z besedami, je pa zato tukaj ta čisti umetniški zvočni izraz, da nas spoji s prvinskim v nas. Po svoje je o glasbi Boards of Canada hkrati težko in lahko pisati. Težko zato, ker se zdi neoprijemljiva. Lahko pa zato, ker ravno v svoji zunaj-besednosti, ravno v svoji neoprijemljivosti pušča ogromno prostora za projekcijo nas samih vanjo, v glasbo.

Če je rokenrol seks, so Boards of Canada ljubljenje... in to ne samo ono najbolj eksplicitno, telesno, temveč gre za Eros do celega sveta. Za nekakšen panteizem, za zadovoljenost, ki pa je, paradoksalno, lahko istočasno tudi neskončno žalostna. Gre za tisto lepoto, od katere ti pridejo solze v oči, za tiste momente, ko te prevzame kakšen drobec časa, kakšno neubesedljivo občutje, ki pride in gre skozi tebe in ti lahko samo strmiš; za sončne žarke skozi listje drevesa, ali zadihan razgled s kakšne gore, ali preprosto za Enost z vsem, kar Je. To je ta Eros, ki ga išče in že vseskozi silno lepo materializira glasba Boards of Canada.

Seveda je problem pri tako do popolnosti zasnovanih konceptih – kaj in kako še sploh povedat, potem ko daš od sebe skladbe, kot so »Aquarius«, »Roygbiv«, »Kid for today«, ali pa »Everything you do is a ballooon«? Kako naprej od te čiste perfekcije? Zdi se mi, da sta Boards of Canada tudi tokrat uspela najti zadovoljiv odgovor. Pred nami je njun tretji album, zadosti različen v svoji teksturi, da lahko govorimo o razvoju in nadgradnji koncepta, in po svoje mehkejši od prejšnjih dveh albumov - verjetno tudi zaradi vključevanja kitar v zvočno sliko. Lahko boste prebrali, da zveni tudi kanček bolj vedro od svojih predhodnikov.

Čeprav… svojevrstno tragiko moje nocojšnje prezentacije čutim v tem, da tudi približno ne razpolagam z orodjem, ki bi lahko nadomestilo ure in ure preposluhanja glasbe, ki se bo zdaj zavrtela. Lahko sem kaj povedala o njej, toda največ bo o sebi povedala sama; in to ne nocoj, skozi eno samo predvajanje. Moč glasbe Boards of Canada leži v njenem razvoju in rasti skozi dimenzijo časa; skozi nebroj poslušanj torej.