sreda, 08. marec 2006

Belle & Sebastian: The Life Pursuit

založeno pri Rough Trade, 2006


Belle and Sebastian so eden tistih bendov, s katerimi si delim določeno osebno zgodovino in me zato vedno znova navdaja z nelagodjem, ko pridejo ven z novo plato, ki čaka, da se do nje opredelim – bodisi v navdušenje, bodisi v ravnodušnost ali razočaranje... Vse od Milana pred skoraj štirimi leti, kjer sem jih videla v živo in se prepričala o tem, da postajajo veliki, me je zanimalo, kako se bo ta rast odražala v njihovem glasbenem outputu. Za bend, ki je svoj nedvoumni šarm temeljil na sramežljivosti, preprostosti, skromnemu priznavanju, da niso ne virtuozni, ne perfektni, da so pravzaprav samo otroci delavskega razreda, ki si želijo uspeti v lajfu, sem se seveda lahko spraševala, kaj se bo zgodilo z njimi v smislu reakcije na očitno rast iz marginalnega škotskega »kulta« v svetovno prepoznano »religijo«, ki zdaj celo dobro kotira po top-lestvicah. Bodo blefirali, da se jih vse skupaj ne dotakne in se furali na imidž upornikov, kot so sicer iz middle-class udobja prihajajoča deca tipa Radiohead ali The Strokes? Se bodo oklepali preteklosti in jo perpetuirali do točke, ko jih sploh ne bom več mogla poslušat? Kako se bodo osmislili, na novo, zdaj ko je jasno, da so očitno prerasli tisto, zaradi česar so nam sploh postali zanimivi?

Belle and Sebastian so že od nekdaj na prvi posluh zveneli precej konformistično in nič kaj levičarsko. Svoj zvok so temeljili na izročilu preprosto zasnovane pop-glasbe z močnimi folk vplivi. Vedno so bili spevni in kakih 90% njihovega opusa zlahka zveni kot katerikoli izmed tistih komadov, ki smo jih imeli svojčas zbrane v taborniških pesmaricah, z besedili in kitarskimi akordi, in smo jih lahko prepevali v nedogled.

Torej bend, katerega takorekoč celoten opus lahko pospraviš v svojo taborniško pesmarico? Sploh ni napačna asociacija, kajti pri Belle and Sebastian vedno prepoznamo te elemente: melodičnost, preprostost, večglasno petje, ter gradnja občutka pripadosti – komunitarianizma, če hočete – skozi »pripadnost« pesmi. Vendar če nahitro prelistam svojo pesmarico, takoj ugotovim, da so Belle and Sebastian, primerjalno, dosti bolj utemeljeni v nekovrstnih, pravzaprav dobro berljivih socialističnih idejah. Njihovi junaki so, nenazadnje, vedno drugačni od tipičnih; so ranljivi, majhni, marginalni ljudje iz našega vsakdana, iz naših sosesk; tisti, ki se jim lahko cela vas za hrbtom privoščljivo smeje zaradi nekonformističnih »neumnosti«, ki jih zagrešijo v svojih iskanjih. In ta iskanja se skoraj vedno dogajajo nekje na relaciji seksualnega do spiritualnega in obratno. Zato ni samo zvok Belle and Sebastian element, s katerim se navezujejo na ameriški soul. Le spomnimo se očarljive naveze duhovnega in seksualnega pri izvajalcih, kot sta Al Green ali Marvin Gaye.

Spomnimo se tudi – saj je ravno danes Dan žena – glavnega avtorja v skupini, Stuarta Murdocha, kot redkega pripovedovalca znotraj domene pop-glasbe, ki si je z neskončno dozo sočutja drznil privzeti žensko identiteto in opisati nesrečno zgodbo posiljene noseče deklice, ki je po svojem »kiksu« pravzaprav ostala izgubljena, brez vseh zaveznikov. Tudi na »The Life Pursuit« se Murdoch izkaže kot fantastičen pripovedovalec zgodb o malih ljudeh, ki celo zlahka privzame drugo identiteto, ne glede na starost ali spol svojih junakinj in junakov. Na prvem mestu je vsekakor dekle, ki ob svoji hudo bolani materi išče načine, kako »verovati« in kje najti boga, ko pa ji življenje kruto servira vse prej kot ljubečo (božjo) milost.

Iz zvoka Belle and Sebastian na albumu »The Life Pursuit« žari veliko radosti. Ne znam nujno opredeliti, kakšna zvrst radosti je to; je to radost zrelosti, v katero korakamo kot približno tu-nekje generacijski sopotniki; je to radost skupnega ustvarjanja; ali morda nekaj čisto tretjega? Vsekakor mislim, da so dobro ocenili, na kaj iz svoje zgodovine se je dobro nasloniti, kaj pa je potrebno prerasti. Njihova najbolj izstopajoča vrednota se ni nahajala v zvoku, čeprav so bili ravno po zvoku najlažje prepoznavni, ter, posledično, na prvo žogo bodisi privlačni bodisi antipatični. Primerjalna prednost Belle and Sebastian so bile in ostale njihove zgodbe. V podrejanju zvoka temu pripovednemu elementu svoje glasbe so v resnici zakorakali korak naprej in zakoličili nov, s sproščenim a hkrati vedno bolj plesnega groovea poln, in vsekakor s svetlimi energijami narisan okvir svoje identitete. Ta osvežitev je gotovo plod sodelovanja s kalifornijskim producentom Tonyjem Hofferjem, ki je izmed ostalega sodeloval tudi na Beckovem »Midnite Vultures«.