nedelja, 27. januar 2008

sreda, 23. januar 2008

termonuklearni švic

Defunkt, o, da...

Ko je pred dolgimi leti nacionalni radio zarolal "Thermonuclear Sweat", ga je špikerka najavila kot "d tirmonuklieri svift". Hehe, ljubko do konca. :)

Defunkt so že špilali v Ljubljani.

Ja, in pazi na Kim Clarke na basu, mmmmmmm....

petek, 18. januar 2008

pliz mistr poustman

Ja, je bilo že na robu krize.

Po hudo dolgi abstinenci sem pred kratkim zopet bila v situaciji, da počekiram zaloge ljubih mi Norman Records in poklikam nekaj neobhodnih goodies za svojo fonoteko.

Poštarja pa potem ni in ni hotelo biti... smo že ornk pesti držali, da se ni pošiljka založila kje, kjer je nihče ne bo znal ceniti (kajti če se že kaj mora usijati, naj vsaj pride v roke tistemu, ki bo od tega imel koristi).

No in danes, končno, juhu!










Pri Normanu nikoli ne pozabijo kupca še malo posladkati:










Notri pa:


















Teh dobrot sem se že res pošteno naposlušala v kompresiranem formatu. Zdaj končno pravi zvok... Poročilo sledi!

četrtek, 17. januar 2008

flat earth

Danes sem se po dolgem času spomnila ene svojih najomiljenejših plat iz 80-ih, Dolbyjevega drugega albuma "Flat Earth". Absolutno je vreden čekiranja - še danes zveni odlično. Moj favorit je komad "Screen Kiss", ki zapre A-stran plate, tule pa sta videospota komadov, ki odpreta ("Dissidents") in zapreta album (svojčas veliki hit in tehnološko eden "naprednejših" videospotov, ki so se takrat vrteli na naših TV ekranih - "Hyperactive!").
Če je v "Flat Earth" veliko melanholije - well, tako nekako se počutim danes.






Btw, Dolby je tudi bloger. Definitivno se bom morala apdejtati z njegovimi frišnimi zadevami. Na pogled deluje zanimivo. :)

sreda, 16. januar 2008

bookshop casanova

Obožuješ neskončne ure, ki se jih da prebiti v knjigarnah? Se ti je naprimer London prikupil tudi s tem, s spomini na neskončne police knjig v knjigarnah? In The Clientele? Spremljam jih od prve plate dalje in ja, hudo očarljivi so. Zelo poetični. In zelo so mi všeč njihovi aranžmaji dratarskih inštrumentov. Takole zvenijo na studijskem live špilu.

sreda, 02. januar 2008

priporočilo, drugi del: glass candy

Na Glass Candy je, posredno, opozoril Jure, četudi mene After Dark kot celota ni najbolj prepričal; se mi zdi, da ima preveč downs za svoje nedvomne ups.

Četudi je sodobna glasba polna reciklaže, je v tem nekaj dobrega: iz zgodovine pobereš res najboljše momente in jih skušaš zložiti v nekaj, kar še bolj zažiga. Glass Candy uporabijo repetitivne, ne pretirano hitre diskoidne ritme, preproste fraze v timbru zgodnjih sekvencerjev in na to dodajo karizmatični in pogosto s krepko dozo delay-a obdelani mezzosopran Ide No, ki v svojem fraziranju pogosto spomni na Siouxie. Vendar je prav glas - in pojava - Ide No tisto, kar Glass Candy naredi zelo zanimive (in kar je, po mojem, najmočnejša prednost Glass Candy napram labelmates Chromatics).

Zanimiva je tudi njihova preobrazba; na youtube se najde kar nekaj posnetkov, ki so nastali v prejšnji fazi obstoja, ko so Glass Candy krmarili znotraj dediščine No Wave-a. Na svoji myspace strani redno objavljajo snemljive demote (respect), in medtem ko čakamo na njihovo novo plato - potencialni veliki up neodvisne scene leta '08? - se jaz navdušujem nad energijo, ki žari iz njihove nadvse zanimive minimalistične obdelave starega hita Iko Iko (če bo kdo iskal, je komadu naslov Geto Boys).

Pa še to; pravijo, da Ida No vedno nastopa bosa.