nedelja, 29. julij 2007

we wanted wanted, now we want more

Šlo je bliskovito hitro. Pravzaprav se je dlje vlekel nek forumski pogovor (če bi, in kdo bi, in kako bi, in spet znova vse, kar bi in česar ne bi), nakar so se v nekem trenutku poznega marca vse energije končno začele pretakati v smer sinergičnega.
Prva vaja je bila v moji spalnici.
Za drugo so že imele plac.
Za tretjo ali četrto so plac že preuredile.
Za peto ali šesto so se že dobro in konkretno opremile z inštrumenti in feršterkarijo.
Po kaki sedmi so začele konkretno snovati prvi koncertni nastop.
Štiri mesece po prvem spoznavno-orientacijskem drinku so tako sinoči že imele svojo prvo javno koncertno prezentacijo.
WANTED!
Imajo nekaj fantastičnih nastavkov. Zagnanost, talent, disciplino, timsko delovanje. Imajo filing za publiko. Imajo že prvi komad, ki bi ga bilo fajn čimprej spraviti v demoposnetek in na web, ker bo postal hit. Dobro balansirajo svoj inherentni politični attitude z občutkom za navigiranje skozi popularno.

Želim jim, da bi znale dobro refleksirati svoje početje in se potem z občutkom pozicionirati v svetu sodobne popularne godbe. Vsa navigacijska orodja imajo v rokah, in nišo za glasbo, kakršno delajo, vsekakor znajo zapolniti.
Veliko kilometrine jim želim. S polnimi jadri naprej!

sobota, 28. julij 2007

ritošejkerski miks

Hudo osvežujoč shake-your-ass, shake-your-tits miks znanih in manj znanih, pretežno starejših, a vsekakor groovey zadevic, ki ga je skupaj spravil Chris the keyboard player v Belle & Sebastian. Check it out! vir

nedelja, 15. julij 2007

osvobajanje

Ste se že kdaj počutili takole:

I spent the summer wasting
The time was passed so easily
But if the summer's wasted
How come that I could feel so free


Citat je iz pesmi A Summer Wasting, s tretjega albuma glasgowskih Belle & Sebastian; nahaja se (tudi) v plejlisti na desni.

petek, 06. julij 2007

japan, quiet life

Japan so danes eden bolj spregledanih bendov, ki so delovali na prehodu iz new-wave obdobja v novi romanticizem. O začetku svojega ponovnega odkrivanja njihove glasbe sem se pisala že tukaj. Quiet Life so naredili nekaj let pred tem, ko so duranduranovci pohopsali idejo... in v tistem času je Sylvian, vsaj pri določenem delu sveta glasbenih odjemalcev, veljal za najlepšega moškega na svetu...

četrtek, 05. julij 2007

jezus pa čaka

V mojem džuboksu na desni je odličen komad Al Greena z naslovom Jesus Is Waiting.
Ta komad mi je že kot otroku predstavil moj oče, ki je album Call Me privlekel s svoje čezoceanske plovbe v času, ko je delal na ladji. Oče mi je povedal tudi zgodbo o tem, kako je nekoč - menda v Baltimoreu? - pomotoma zašel v črnski bar, kjer so igrali prav tovrsten soul, in kako ga je pred potencialno neprijetno sceno s tamkajšnjimi rednimi strankami - očitno nevajenimi belopoltih intruderjev - rešilo dejstvo, da prihaja iz Titove dežele. Genialno. :)
Al Green je, poleg tega, da je izvrsten vokalist, ki je sproduciral kar lepo število legendarnih, znan po svojih neverjetnih kombinacijah religioznega in seksualnega, in tale komad je lep primer, kako to mojster počne. Sredi svoje počasne, a vseeno ritmično krepke meditativne molitve, namenjene Jezusu, je Al Green sposoben zamrmrati v falsetu: make love to me... Ah, absolutno fukiš!

Nujno je treba preveriti tudi ritem drugega mojstrovega komada v tukajšnjem džuboksu, I Can't Get Next To You. V akciji, seveda :)

sreda, 04. julij 2007

najslajše

Prebrano pri Hapax Legomena, zdaj je tu moj krajši izbor najprijetnejših.

Mine bi hotela več, več, več...! :)

Aja, pa Aquarius je v zanimivi live verziji, všeč mi je dolg intro :)