Junior Boys: So This Is Goodbye

Domino, 2006


Verjetno bi se strinjali, da je večina pop-glasbe osredotočena na problematiko ljubezni... take in drugačne; velikokrat neizpolnjene, včasih srečne, ponavadi pa nesrečne, minevajoče... Lahko bi rekla, da je dandanašnji pravzaprav že silna redkost, če se kakšen avtor ali avtorica lotita ljubezenske tematike na način, ki je sposoben proizvesti še neslišane, nove, domišljene ter vznemirljive rezultate.

Ravno zato se mi zdi zanimivo, analizirati ljubezensko melanholijo tipa Junior Boys, ki se je kot glasbeno ozadje (ali pa tudi ospredje) zdaj že dodobra zasidralo v moji bližini. Junior Boys dejansko delata glasbo, pri kateri se prsti prav kmalu znajdejo tam v bližini knofa “repeat all”, potem pa lahko minejo ure, dnevi, ali celo tedni, ne da bi se na plejlisti domačega sterea ali avtomobilskega cd-plejerja karkoli spremenilo. Glasba je prijetna, prežeta s sofisticiranim hrepenenjem in izpolnjena s sentimenti. Pogojno je plesna, toda nikoli ne prestopi na stran preglasnega ali iritirajočega. Na nek način govorimo o idealni “glasbi za ozadje”.

Junior Boys je duo, ki prihaja iz kanadskega mesta Hamilton ob jezeru Ontario. V začetku sta ga sestavljala Jeremy Greenspan in Johnny Dark, toda Dark se je umaknil, še predno so založbe začele kazati interes za glasbo Junior Boys. Greenspan se je povezal z Mattom Didemusom, nakar sta pritegnila pozornost nekdanjega sodelavca angleške založbe Warp, Nicka Kilroya. Slednji je zaradi Junior Boys ustanovil svojo lastno založbo, KIN Records, ter proti koncu leta 2003 objavil njun prvi EP, “Birthday”. Sledil je album “Last Exit”, odličen prvenec, ki je navdušil tako ljubitelje in ljubiteljice izbrane popularne godbe, kot glasbeno kritiko. Vendar je sodelovanje Junior Boys s Kilroyem doživelo nenaden in žalosten konec, ko so Kilroya našli mrtvega februarja 2005 v njegovem londonskem domovanju.

Tako “Last Exit” kot letošnji album “So This Is Goodbye” iščeta in raziskujeta znotraj meja “pravovernega” popa. Le-tega jim uspeva očistiti banalnega ter mu vliti krepko dozo multidimenzionalnosti, ki nemalokrat poveže vrhunsko lepoto z globokim žalovanjem. Četudi glasbene vplive zelo očitno črpajo v elektronski veji post-punka ter elektro-popu zgodnjih osemdesetih, bi si upala trditi, da so s svojimi stremljenji bližje kakšni navezi tipa ameriških The Aluminum Group ali britanskih Pet Shop Boys napram easy-listeningu oziroma zimzelenčkom na sledi Bacharacha, Sinatre, Noela Cowarda... V Greenspanovem vokalu in načinu petja je čutiti, da rad poje in da mu sedejo recimo jim “lepe”, čiste melodije. Korakanje v smer raziskovalnega duha pri Junior Boys zato prej predstavljajo drobne, pogosto komaj slišne sekvence elektronike v aranžmajih ter seveda skozi introspekcijo spoznane življenjske danosti in resnice. Nasploh je večina komadov zgrajenih na kontrastiranju “lepega” - ponavadi je to Greenspanov šepetajoč, patetičen vokal - ter dokaj temačno pobarvanega glasbenega ozadja. V otvoritvenem komadu “Double Shadow” je to v fade-inu predstavljena harmonizacija (iskati jo gre globoko tam v ozadju zvočne slike), ki kontrastira enostavni funkyjaški elektro-osnovi. Skupaj s skladbama “The Equalizer” ter “In the Morning” zaokroži bolj dinamično prvo polovico albuma, ki pa se v drugem delu popolnoma preda melanholiji.

Morda je vrhunec kombiniranja temačnega z lepim skladba “Caught in a Wave”, kjer pulzirajoča elektro-osnova nenadoma preide v kratek vložek skoraj soulovsko oblikovane melodije vokala, nato pa ponikne nazaj v instrumental. “Eno”-jevsko skromni aranžmaji skladbe “When No One Cares” uspevajo odpreti prostor žalosti in samoti, ki nam jo razkrije besedilo. Album pa zaključi skoraj šestminutna “FM”, ki navkljub šepetu poslavljanja uspe odškriniti vrata najsibo še tako sramežljivemu optimizmu.

“So This Is Goodbye” je eden tistih plesnih albumov, ob katerih se bomo raje ljubili, kot nanje plesali. Vsekakor se mi zdi nujno pritrditi tistim kritikam, ki album uvrščajo med vrhunce letošnje pop-produkcije.